Govor Milana Kučana na prireditvi ob slovenskem kulturnem prazniku v Dobrovniku

Petnajstega februarja 2019 ob 18:00 je v kulturnem domu v Dobrovniku potekala prireditev v počastitev Slovenskega kulturnega praznika. V kulturnem programu so sodelovali komorna vokalna skupina Lirika Lendava, učenci Osnovne šole Dobrovnik in Romsko kulturno društvo. 

Slavnostni govornik je bil predsednik Iniciativnega odbora ob 100. obletnici priključitve Prekmurja in združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, Milan Kučan. V nadaljevanju si lahko preberete njegov govor.

Pred tednom smo državljani Slovenije praznovali praznik kulture. Kulturo je Slovenija dvignila na raven državnega praznika. Resda je to predvsem praznik slovenske kulture, a dejansko, zaradi njene univerzalnosti, brezčasnosti in občečloveške sporočilnosti, je to praznik vse kulturne in umetniške ustvarjalnosti na naših tleh. Na simbolni ravni je naš poklon kulturi povezan z ustvarjalnostjo največjega slovenskega pesnika dr. Franceta Prešerna.

Nocoj, ko se čaščenju kulturnega praznika pridružuje tudi občina Dobrovnik, se lahko vprašamo, po čem pa je ta praznik, povezan z delom slovenskega pesnika F. Prešerna, tukaj, v Dobrovniku, v občini, v kateri ob Slovencih živi tudi največ državljanov madžarske narodne skupnosti v naši državi, poseben. Zagotovo po zavedanju, da je povezan tudi z ustvarjalnostjo Prešernovih madžarskih sodobnikov, z velikani madžarske kulture, Sándorjem Petöfijem, Mihlyjem Vörösmartyjem, Mórom Jókaijem, Endre Aranyjem.

Veliko imajo ti ljudje skupnega s kulturnim krogom, ki se je zbiral okrog Prešerna, Matijo Čopom, Andrejem Smoletom, Gašperjem Chrobatom. Predvsem jim je skupna svobodomiselnost. Živeli in ustvarjali so v času, ki so ga zaznamovali hkratiželja po kulturni identiteti, po narodni samostojnosti, po svobodi, kot tudi zgodovinski dogodki, ki so se v tem duhu odvijali znotraj Avstroogrske monarhije - revolucija in osvobodilni boj, upor zoper Metternichov absolutizem. To je bil čas »pomladi narodov«. Sándor Petöfi, vodja mladine v Pešti, se je v svojem mladostnem zanosu pridružil Lajosu Kossutu v madžarski revoluciji in v tem boju tudi padel, star komaj 26 let, le nekaj mesecev potem, ko so Prešerna pokopali na mestnem pokopališču v Kranju.  

Ne malo vzporednic lahko najdemo tudi v literarnem ustvarjanju takratnih slovenskih in madžarskih ustvarjalcev, na primer Prešernov Krst pri Savici in Vörösmartyjev Beg Zalana (Zalán futósa), pa Aranyjev  Toldy in Levstikov Martin Krpan. Posebej si morda kaže v spomin zapisati Petöfijevo pesem Vstanite Madžari, država kliče. V tej pesmi se ta romantik, avtor lirične pesmi Konec septembra (September vége), sprašuje o tem, ali bodo Madžari svobodni ljudje ali sužnji. Tako kot Prešeren v Uvodu h Krstu pri Savici, kjer s Črtomirom pravi, da je »manj strašna noč v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužnji dnovi«. In naprej ko pravi, »tja bomo našli pot, kjer nje sinovi si prosti voljo, vero in postave«. Ali v verzih iz Zdravljice, ki so postali slovenska državna himna: »Žive naj vsi narodi«. To so bile sijajne stvaritve, navdihnjene v podobnem duhovnem in družbenopolitičnem okolju v obdobju romantike, s katerimi sta oba naroda tako rekoč istočasno stopila na veliki oder evropske književnosti.

Zakaj govorim o tem. Zato ker mislim, da doslej nismo polno izkoristili priložnosti, ki jih imamo kot ljudje dveh sosednjih nacionalnih kultur, da bi njune stvaritve približali eni drugim tukaj v Prekmurju, seveda še manj v vsej Sloveniji, in tako pokazali, da lahko dva naroda, ki živita drug ob drugem in drug z drugim, najmočneje povezuje prav kultura. Tako pa imata naši kulturi vse premalo neposrednih stikov.

Res je, da sta bila Janoš Flisar in Janoš Kardoš v Evangeličanskem koledarju in Düševnem listu s svojimi prevodi madžarskih tekstov posredovalca med obema kulturama že zelo zgodaj. Njuno delo je kasneje, v novejšem času s svojimi sijajnimi prevodi nadaljeval moj prijatelj, zdaj že pokojni Jože Hradil. Z njegovimi prevodi so v madžarski kulturni prostor vstopali slovenski pesniki Kette, Murn, Cankar, Župančič, Kosovel in drugi. Slovenci pa smo dobili prevode Imre Kértésza, Petra Nádasa,  Sandorja Máraija in drugih. A je po ukinitvi Pomurske založbe te izmenjave vse manj. Eni in drugi bi lahko storili več. Še posebej, ker smo po zaslugi J. Hradila, prvega slovenskega člana madžarske akademije znanosti in umetnosti, dobili izjemen slovensko-madžarski slovar.  

Nova, sijajna priložnost, da to popravimo, se nam ponuja prav letos. Ne bi  je smeli izpustiti. Mislim na stoletnico priključitve Prekmurja k Sloveniji. Odločitev, sprejeto na mirovni konferenci v Parizu 1919, smo prekmurski Slovenci in Madžari doživljali različno. Prekmurski Slovenci smo se veselili združitve z  matičnim narodom. Za Madžare pa se je pogodba, popisana v Trianonu po koncu 1. svetovne vojne, globoko zarezala v zgodovinski spomin.

To je preteklost, ki je ni mogoče spremeniti. Lahko pa določamo sedanjost in prihodnost. Obeležitev stoletnice takratnih dogodkov tudi tukaj, v nekdanji Slovenski okroglini, zato ne želi biti obrnjena v preteklost. Takrat je bila ta pokrajina ob večinsko slovenskem prebivalstvu močno poseljena tudi z Madžari. Z obojimi so takrat tukaj živeli še Judje, Nemci, Hrvati in Romi.

Takšno je Prekmurje tudi danes. Skupaj, v medsebojnem spoštovanju in sodelovanju živimo drug ob drugem ljudje različnih narodnih in verskih identitet, različnih kulturnih in civilizacijskih tradicij, z različnim zgodovinskim spominom. Ustvarili smo svojevrstno, sicer majhno, a pravo multikulturno skupnost. To je velika civilizacijska pridobitev, ki se ji na žalost marsikje v Evropi, tudi v naši neposredni soseščini zadnje čase odreka domovinska pravica.

Dovolj imamo razlogov, da to našo pridobitev zdaj, v letu obeleževanja tega zgodovinskega dogodka, afirmiramo po vsej Sloveniji. Skupaj delimo usodo tega prostora v dobrem in slabem. Tako je bilo in tako bo tudi v prihodnje. Kako danes to naše skupno življenje doživljajo in kakšno naj bo v prihodnje, naj imajo ob tej obletnici možnost povedati tudi pripadniki mladega in najmlajšega rodu. Oni bodo v prihodnje najdlje živeli na tem prostoru, oni si bodo urejali življenje po svojih predstavah in vrednotah.

Na nas je, da jim zapustimo dobre temelje, življenje v medsebojnem razumevanju in spoštovanju, brez sovraštva in brez zamer. Zato želimo, da je obeleževanje obletnice res obrnjeno s pogledom naprej, v prihodnost, o kateri bo znotraj meja slovenske države prostora za vse, v kateri bodo dobrodošli vsi naši sodržavljani, ki živijo skupaj z nami po volji zgodovine, in v kateri bo polno veljavo dobila osrednja misel Prešernove Zdravljice, da »naj rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak«.